Bliža se konec koledarskega in s tem večinoma tudi poslovnega leta, zato družbe spet vse bolj razmišljajo o obdarovanju svojih poslovnih partnerjev, zaposlenih in tudi kupcev. V nadaljevanju vam zato predstavljamo bistvene davčne vidike obdarovanja.
Prvi davčni vidik obdarovanja se nanaša na področje davka na dodano vrednost (DDV). Pri obdarovanju sicer ne pride do plačila za blago (darilo), se pa v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) vseeno šteje, da so bile te dobave blaga opravljene za plačilo. V skladu s 7. členom ZDDV-1 se za dobavo blaga za plačilo namreč šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev, za druge namene kakor za opravljanje dejavnosti, če je bila za to blago ali sestavine tega blaga izkoriščena pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV.
Pri obdarovanju bodisi poslovnih partnerjev bodisi zaposlenih ali kupcev je torej v osnovi treba obračunati DDV na enak način, kot če bi bilo blago, ki je predmet darila, prodano, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZDDV-1 davčna osnova nabavna cena blaga oziroma lastna cena blaga, ki je predmet darila, določena v trenutku uporabe tega blaga, torej v trenutku, ko je darilo dano.
Kljub temu se v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDDV-1 za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje:
Če gre za katero od navedenih izjem, obveznost obračuna DDV ne nastane.
Glede na povedano so pri dajanju daril poslovnim partnerjem, zaposlenim ali kupcem možne naslednje tri situacije:
Ne glede na povedano je obračun DDV obvezen v vseh primerih ne glede na vrednost (nižja od 20 evrov), če se darila dajejo pogosto in istim osebam.
Pri dajanju daril poslovnim partnerjem in kupcem z vidika davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO) ločimo dve vrsti odhodkov: strošek reprezentance in strošek marketinga. V skladu z drugim odstavkom 31. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) se za stroške reprezentance štejejo stroški za pogostitev, zabavo in darila (z logotipom ali brez njega) ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji.
Nasprotno ZDDPO-2 ne vsebuje nobene definicije tega, kaj se šteje za strošek reklame ali marketinga, zato je pri presoji tovrstnih stroškov treba uporabiti splošna določila glede davčno priznanih odhodkov iz 29. člena ZDDPO-2. Strošek družbe je tako lahko davčno priznan odhodek reklame ali marketinga, če je potreben za opravljanje obdavčljive dejavnosti družbe oziroma za pridobivanje obdavčljivih prihodkov.
Bistvena razlika je v tem, da je strošek reprezentance davčno priznan v višini 50 odstotkov, medtem ko so stroški reklame oziroma marketinga davčno priznani v celoti.
Pri presoji posameznega darila kot stroška je sicer pomembno razlikovanje med darili manjše in darili večje vrednosti, prav tako je pomembno, ali ima darilo logotip podjetja ali ne.
V zvezi z darili manjše vrednosti z logotipom je finančni organ v preteklosti že pojasnil, da se darila manjših vrednosti po ZDDV-1 (na primer svinčniki, kape, majice, obeski za ključe, vžigalniki in podobni izdelki nižje vrednosti) z reklamno vsebino (logotip zavezanca), ki jih zavezanci delijo kot reklamni material za promoviranje svojih dejavnosti, proizvodov ali storitev na sejmih ali odprtih dogodkih, lahko štejejo kot strošek reklame, in ne kot strošek reprezentance.
Pri darilih manjše vrednosti brez logotipa ali večje vrednosti z logotipom ali brez njega pa je davčna obravnava teh stroškov odvisna predvsem od tega, na kakšen način so ta darila dana poslovnim partnerjem oziroma kupcem. Če gre za naključno podeljevanje daril (npr. nagradne igre za kupce ob posebnih priložnostih), bi tudi tak strošek lahko opravičili kot strošek reklame, saj gre v tem primeru za aktivnost družbe z namenom pospeševanja prodaje. Če pa se ta darila podarjajo selektivno ali dokaj redno, je tveganje z vidika davčno nepriznanih odhodkov oziroma prekvalifikacije teh stroškov v strošek reprezentance sorazmerno višje.
Pri dajanju daril ob koncu poslovnega leta se bodo taka darila v večini primerov po vsej verjetnosti štela za strošek reprezentance, ki je delno davčno priznan odhodek, razen v tistih primerih, v katerih bi družba lahko zagovarjala reklamno vsebino daril (predvsem pri dajanju manjših daril naključnim kupcem).
V zvezi z dajanjem daril, ki po skrbni presoji ne pomenijo stroška reklame, je pomembno še to, da se kot strošek reprezentance štejejo samo darila (z logotipom ali brez njega) ob poslovnih stikih družbe s poslovnimi partnerji, ki pa ne morejo biti zelo pogosta oziroma redna (strošek reprezentance se nanaša predvsem na občasna srečanja s pomembnim poslovnim partnerjem). Če ta pogoj ne bi bil izpolnjen, obstaja tveganje, da bi finančni organ ob davčnem pregledu strošek nakupa takih daril izključil iz davčno priznanih odhodkov, saj ni potreben za opravljanje obdavčljive dejavnosti in je zasebne narave.
Stroški daril, ki jih na podlagi povedanega ni mogoče opredeliti kot reprezentanco ali reklamo, so v celoti davčno nepriznani, razen če se obračuna dohodnina za darila v vrednosti, višji od 42 oziroma 84 evrov (več o tem v nadaljevanju).
Kar zadeva dajanje daril zaposlenim, je strošek takih daril v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 30. člena ZDDPO-2 za družbo davčno priznan odhodek le tedaj, če je bila od darila ali bonitete zaposlenemu obračunana dohodnina v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2). Več o obdavčitvi bonitete prav tako v nadaljevanju.
Darila poslovnim partnerjem oziroma kupcem, ki so fizične osebe (kupcem, dobaviteljem in drugim), so obdavčljiva z dohodnino, saj se štejejo za druge dohodke v skladu z določbami ZDoh-2. To pomeni, da bi bilo od takega darila treba obračunati dohodnino. Prav tako se takšno darilo potem všteva v letno dohodninsko osnovo prejemnika darila.
Kljub temu darilo ni obdavčljivo z dohodnino, če se lahko opredeli kot priložnostna ugodnost, ki jo prejme kupec ali fizična oseba ob nakupu blaga in storitev, vključno s priložnostnim prejemom dodatnega blaga ali storitev, če je taka ugodnost dostopna vsem strankam pod enakimi pogoji in ni v zvezi z zaposlitvijo ali dejavnostjo fizične osebe.
Prav tako se v davčno osnovo fizične osebe ne všteva posamezno darilo, če njegova vrednost ne presega 42 evrov oziroma če skupna vrednost vseh daril, prejetih v davčnem letu od istega darovalca, ne presega 84 evrov.
Če ti pogoji niso izpolnjeni (če ne gre za neobdavčljivo darilo in če je mejna vrednost presežena), se obračuna 25-odstotna dohodnina od obrutenega zneska darila, ki se obruti s faktorjem 1,333333.
V zvezi s tem mora družba voditi evidenco danih daril fizičnim osebam. Na tej podlagi potem preverja, ali mora od določenega darila obračunati dohodnino.
Če družba daje darila poslovnim partnerjem, ki niso fizične osebe, ne pa konkretni osebi, ki je zaposlena pri tem poslovnem partnerju, dohodninskih posledic pri tovrstnih darilih ni.
Pri dajanju daril zaposlenim pa je z dohodninskega vidika pomembno, ali se posamezno darilo šteje za boniteto zaposlenemu, od katere je treba obračunati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, ali ne.
V skladu z določbo 39. člena ZDoh-2 je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delodajalec ali druga oseba zagotovi delavcu ali njegovemu družinskemu članu v zvezi z zaposlitvijo.
Kljub temu osnovnemu pravilu ZDoh-2 nekatere vrste bonitet šteje kot neobdavčljive, torej take, od katerih ni treba obračunati akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost. V luči dajanja daril zaposlenim se za neobdavčljivo boniteto štejejo:
Poleg navedenih izjem se za neobdavčljivo boniteto štejejo tudi darila delojemalčevim otrokom (do 15. leta) v decembru, če vrednost posameznega darila ne presega vrednosti 42 evrov.
Če gre torej za katero od navedenih izjem, od darila, danega zaposlenemu, ni treba obračunati akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, v nasprotnem primeru pač.
Darila, ki jih družbe ob koncu poslovnega leta dajejo svojim poslovnim partnerjem, kupcem ali zaposlenim, imajo torej lahko posledice na več davčnih področjih, zato je zelo pomembna njihova pravilna vsebinska presoja.
Jure Ajdovec je univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, strokovnjak za davčno, gospodarsko, korporacijsko in delovno pravo ter predavatelj in avtor številnih strokovnih člankov.
